Krn in Dobrenjščica
:: Pokrajina ::
Primorska - Okolica Tolmina
:: Izhodišče ::
Modrej (Most na Soči)
:: Višina izhodišča ::
167 m
:: Višina cilja ::
2058 m
:: Dolžina ::
60,0 km
:: Skupno vzpona ::
2100 m
:: Čas vožnje ::
6h 0minut
:: Težavnost vzponov ::
V5
:: Težavnost spustov ::
S5/S7
:: Težavnost ture ::
:: Atraktivnost ::
:: Zemljevid ::
Zemljevid (JPG, 460 kB)
:: Literatura ::
Zemljevid Julijske Alpe - Zahodni del
tiskalniku prijazno
:: Datum izvedbe ::
petek, 16. avgust 2002
:: Kratek opis ::
Vzpon na Krn preko Krnske plošče, nato 12-kilometrski spust po mulatjerah v dolino Tolminke
:: Opis poti ::
Modrej (Most na Soči) - po cesti v smeri Tolmina - mimo odcepa za Poljubinj - na začetku rahlega vzpona levo navzdol in preko visečega mostu čez Tolminko na kolovoz - desno do kazinoja in naravnost do Tolmina - preko glavne ceste v smeri Zatolmina - na križišču levo v smeri za Volarje - Dolje - Gabrje - Volarje - Kamno - desno gor v smeri oznake za vas Krn - Vrsno - Krn - na parkirišču na izravnavi pred planino Kuhinja - desno gor na kolovoz - na izravnavi levo na kolovoz proti planini Zaslap - planina Zaslap - desno na markirano pešpot proti Krnu - po njej do sedla na grebenu Kožljak-Krn - mimo odcepa levo dol v Drežnico - po mulatjeri navzgor v pobočje Krnske Strehe - na razcepu poti malo više desno po mulatjeri v smeri Krnske škrbine - Krnska škrbina - s Škrbine navzdol v smeri S proti Krsnkim jezerom - na prvem ovinku desno na markirano mulatjero pod Batognico - pot batognico in navzgor na sedlo med Vrhom nad Peski in Batognico - levo na pot pod Vrhom nad Peski - navzgor na preval in po poti navzdol do piramide na Peskih - levo dol po markirani poti proti Prehodcem - po mulatjeri do Prehodcev - na prehodcih desno gor po mulatjeri proti Smrečju - na stiku s potjo pri dolini Za Lepočami desno gor, nato navzdol v Smrečje - po mulatjeri navzdol do planine Dobrenjščica - desno dol na markirano pot proti izviru Tolminke - po zahtevnem spustu do travnika pri izviru Tolminke - mimo lovske koče gor in navzdol po kolovozu do planine Polog - mimo planine in po cesti mimo Javorce in korit Tolminke - Zatolmin - Tolmin - po cesti do izhodišča
:: Opis ture ::
Ideja o turi na Krn se mi ni dala miru že odkar sem prvič s kolesom pokukal na tolminske konce. Lahko bi rekel, da je bila večina tolminskih tur le nekakšna priprava in otipavanje terena za pričujočo turo. No, letos je bilo "otipavanja" dovolj in kocka je padla. Seveda pa odločitev ni padla ravno čez noč. Treba je bilo izbrati optimalno smer vzpona in spusta, optimalno iz stališča vožnja-pešačenje, kajti jasno je bilo, da se pešačenju ne bo moč izogniti. Zato sem se prej odpravil na planinsko turo na Krn in sicer iz Pologa na Prehodce, po mulatejri na Peske in Krnsko škrbino, nato po mulatjeri na Zaslap, od tam na Leskovco in Sleme in nazaj v Polog. Lepa celodnevna tura mi je precej pomagala pri končni izvedbi ture. Ravno zaradi nje sem ugotovil, da bo tura precej lepša v smeri Krn-Dobrenjščica, kot pa v obratni. Ekipa, Milko in Johan sta je z izvedbo strinjala, počakatije bilo treba le še na pravo vreme.
Tako smo se torej nekega lepega avgustovkega petka navsezgodaj podali na turo, ki je v marsičem vrhunec naših kolesarskih 'karier'. Prvi sončni žarki so nas obsijali že visoko nad zamegljeno dolino Soče, tik pod Vrsnim, rojstnim krajem Simona Gregorčiča. Vse do planine Kuhinja pelje strma, vendar asfaltirana cesta. Tu se na parkirišču, kjer večina planincev pušča avtomobile pred naskokom na Krn, asfalt konča in zagrizeš še v strm, gruščnat klanec desno navzgor. Ko se strmina unese in se pripelješ na prostrane pašnike, se levo odcepi cesta proti planini Zaslap. Sprva položna in bolj slaba cesta se više izboljša, vendar postane strmejša. S pridobljeno višino se odpirajo širni pogledi na dolino Soče, Kuk, Matajur, če imaš srečo, lahko v daljavi opaziš tudi morje. Planina Zaslap je najvišja točka, do katere se da pripeljati z južne strani. Do Krnske škrbine, najvišje točke, do katere smo bili namenjeni, nas je ločilo kar 700 m višine. Zakaj smo se torej odločili iti na Krn z južne strani? Razlog je sledeč. Pešačenju se izogniti ne da. Če bi se povzpeli iz smeri Dobrenjščice, bi nas čakalo pešačenje pod Prehodci, nato pa spet precej pešačenja do Piramide na Peskih in še naprej pod Vrhom nad Peski. Vmes bi sicer bilo nekaj vožnje, vendar bi se pešačenje in vožnja kar naprej izmenjavala. Drugi razlog pa je spust preko Krnske plošče, ki je precej enoličen in razmeroma kratek. Tako pa smo imeli vse pešačenje zbrano v enem kosu, nato pa nas je čakal dolg spust vse do izvira Tolminke. Prav tako pelje od planine Zaslap do Krnske škrbine ves čas solidna mulatjera in pešačenje ni pretirano naporno.
Torej, na planini Zaslap je bilo vožnje konec in po krajšem počitku smo se podali na dolg vzpon do Škrbine. Sprva je mulatjera precej slaba in strma in pešačenje je bilo precej naporno. Na srečo se na sedlu pri Kožljaku pot izboljša in na sedlo smo se celo pripeljali. In nato ostrmeli nad čudovotim pogledom, ki se je odprl pod nami. Globoko spodaj Drežnica in dolina Soče, levo Stol in Matajur, desno greben Polovnika in v daljavi Kanin in njegova skupina. No, časa za daljše uživanje v razgledih ni bilo in odpravili smo se naprej. Sprva je mulatjera še strma, pri odcepu poti direktno proti Krnu pa se izboljša. Tako je bilo pešačenje, presenetljivo, čisto znosno, pa še minilo je prav hitro. Edini problem je bila vročina, ker je Krnska plošča obrnjena čisto proti jugu. Zadnji metri pred Škrbino so bili spet bolj akrobatski, vendar je bil tu Krn že naš. Na Škrbini se nam je odprl pogled še na sever, na Krnska jezera in vršace okoli Triglava. Seveda pa smo pritegnili precej začudenih pogledov in tudi vprašanj planincev. Milko je na Škrbini popazil kolesa, z Johanom pa sva skočila še na vrh, brez koles, kajti vzpon in spust z vrha bi bila več ali manj le pešačenje. Po povratku smo se zapodili po mulatjeri, ki pod Batognico pelje na sedlo Prag. Prvi del, spust je bil še kar vozen, nato pa pot postala preveč kamnita in na Prag smo prišli spet peš. Tu pa je pešačenja več ali manj konec. Najprej nas je čakalo čudovito prečenje od Praga do Peskov, po gladki, utrjeni mulatjeri, visoko nad jezerom v Lužnici. Vrh Peskov se nam je odprl pogled na vzhod, na dobro znano Dobrenjščico in izvir Tolminke globo pod nami. Pri veličastnem spomeniku žrtvam I. vojne, Piramidi na Peskih smo naredili kratek foto postanek, nato pa nas je čakal dolg spust do Prehodcev. Sprva je pot precej gruščnata in s težavo prevozna, niže pa se izboljša. Čakalo nas je lepo prečenje po dobro ohranjeni mulatjeri nad strmimi strnami, ki padajo proti Zgornjim Prodom. Pot je mestoma precej ozka in tudi izpostavljena. Eden izmed ožjih delov jo je nekoliko zagodel Milkotu, ki je namesto poti raje opazoval razglede in zdrsnil s poti v kotanjo, nekaj metrov niže. Na srečo pot tam ni bila izpostavljena in na srečo se je končalo le z nekaj praskami. Na Prehodcih smo nadaljevali po že znani mulatjeri proti prelazu pri dolini Za Lepočami, nato pa navzdol po mulatjeri skozi Smrečje proti Dobrenjščici, ki je v spustu prav lepo prevozna, vendar precej izpostavljena in zahteva kar nekaj previdnosti. Spust z Dobrenjščice proti izviru Tolminke pa nam je bil že prav domač. Za popestritev pa je poskrbela narava, oziroma vreme, ki nam je zadnjih nekaj minut spusta zabelilo s pošteno nevihto, tako da smo se do koče pripeljali pošteno mokri. Hitro kot je prišla, se je nevihta tudi umirila in čakal nas je še dolg spust po dolini Tolminke do izhodišča.
Kljub 2-urnemu pešačenju od Zaslapa do Škrbine vsekakor najlepša in najbolj celovita tura na Tolminskem, prava 'definicija' gorskega kolesarstva. Vendar se brez odlične telesne in psihične pripravljenosti, izkušenj, stabilnega vremena, da čelade ne omenjam, ture ne lotevaj, ker se je boš spominjal le kot muko in ne kot nekaj najlepšega, kar lahko gorsko kolesarstvo ponudi. Za turo si vzemi dovolj časa, v tem primeru rana ura ni slovenskih fantov grob, pač pa potreben pogoj za varno izvedbo. Potreboval boš vsaj 10 ur svetlobe. Tudi etika je na tovrstnih tura še mnogo pomembnejša, kot sicer.


:: Zanimivosti ob poti ::

:: Piramida na Peskih
Piramida na Peskih je spomenik žrtvam 1. svet. vojne, postavili so jo Avstrijci l. 1916 v spomin vojakom 15. gorske brigade, ki je branila položaje v krnskem pogorju.
več o tem...

:: Izvir Tolminke
Na Planini pod Osojnico izvira reka Tolminka. Izviri so kraški, pogosto pa voda kar bruha iz skalnih odprtin.

:: Javorca
Lepa cerkvica v spomin žrtvam 1. svet. vojne
več o tem...

:: Izredni razgledi
Kljub temu, da ne spada niti med 100 najvišjih vrhov v Slovenije je v lepem vremenu razgled s Krna izjemen.
več o tem...

:: Korita Tolminke in Zadlaščice
Reka Tolminka in njen pritok Zadlaščica sta v bližini Tomina izdolbli čudivita korita
več o tem...

:: Planina Polog
Planina v dolini Tolminke, blizu stoji cerkev Javorca, na planini izdelujejo tolminski sir na tradicionalen način. V okolici stojijo odlično ohranjeni mogočni italijanski bunkerji iz obdobja med obema vojnama.
več o tem...


Preberi komentarje
Vnesi komentar
   

 


Ko se pokaže sonce, smo že visoko nad megleno dolino

 

 
 


Na planini Kuhinja se pokaže Krn v vsej lepoti

 

 
 


Do planine Zaslap vodi solidna cesta, to je tudi najvišja točka, do katere je vožnja še mogoča

 

 
 


Nad Zaslapom se začne "peš" vožnja

 

 
 


Na sedlu pri Kožljaku se odpre čudovit pogled na Julijce in dolino Soče; zadaj je Matajur

 

 
 


Takole se s sedla vidi vrh

 

 
 


Pogled s sedla na Stol , Polovnik in Kaninsko skupino

 

 
 


 

 
 


Mestoma je mulatjera precej kamnita, zato je tudi rinjenje kolesa precej naporno

 

 
 


Pogled proti planini Sleme in Visoč vrhu

 

 
 


 

 
 


Milko tik pod Krnsko škrbino

 

 
 


Uspelo nam je! Na Krnski škrbini, 2058m visoko.

 

 
 


Pogled s Škrbine proti Krnskim jezerom

 

 
 


Začetek spusta po mulatjeri pod Batognico

 

 
 


Mestoma je mulatjera precej izpostavljena

 

 
 


Johan v akciji

 

 
 


Če ti je pogled na sliki znan, poglej v spremno knjižico Strmih kolesnic na stran 58

 

 
 


Na sedlu med Batognico in Vrhom nad Peski

 

 
 


Milko na začetku prečenja pod Vrhom nad Peski

 

 
 


 

 
 


Johan (spet) v akciji

 

 
 


To je Gorsko Kolesarjenje!

 

 
 


Na spustu proti piramidi na Peskih

 

 
 


 

 
 


Piramida na Peskih je spomenik padlim na Soški fronti

 

 
 


Na spustu od piramide proti Prehodcem

 

 
 


Milkov zdrs s poti se je srečno končal za oba, Milkota in bicikel.

 

 
 


Na spustu malo pred Prehodci

 

 
 


Na spustu od Prehodcev proti Dobrenjščici

 

 
 


Moker zaključek spusta pri izviru Tolminke

 

 


:: Komentarji k turi ::

Spisal(a) na dan petek, 29. avgust 2003
 
Spisal(a) na dan nedelja, 31. avgust 2003
Preľiveli smo! Brez heca, tura nam je povzročala precej skrbi predvsem zaradi pomanjkanja časa (nepotrebni postanki pri znancih, napačna izbira poti do ąkrbine, problemi z zavorami) in slabega vremena, tako da vzduąje ni bilo ravno veseljaąko - biti na 2000 metrih sredi temnih oblakov, vetra, ledenega deľja, s 30 metrsko vidljivostjo (kjer bi moral uľivati v pokrajini in se orientirati), ne vedeti, če boą izbral pravo pot in, kar je najlepąe, ne vedeti, če ti bo do teme uspelo priti v civilizacijo - ni nekaj, zaradi česar bi človek rinil v tako avanturo, AMPAK REČ JE VSEENO (ALI RAVNO ZARADI TEGA) NEPOZABNA! V pomoč ostalim pa bi dodal naslednje: mislim, da si morate vzeti veliko več kot tistih napisanih 6 ur (mi smo vozili z vsem naątetim okoli 14), ker je drugače npr.spust mimo planine Polog v popolni temi čista mora (ąe posebej če sploh ne veą, če si na pravi poti!), na poti sledite opisu poti in ne opisu ture (npr.v opisu ture piąe, da je treba z Zaslapa iti na mulatjero (tam sta dve in obe smo na ľalost poizkusili), v resnici pa je treba kreniti po markirani peąpoti, kot piąe v opisu poti), ker je prvi opis na poti veliko bolj natančen in praktičen (na ľalost sem to ugotovil ąele doma), s seboj imejte dovolj vode, hrane, anorak, nepremočljiv zemljevid, lepo vreme in...SREČO!
 
Spisal(a) Jirži na dan torek, 2. september 2003
Na koncu opisa ture piše:
Vendar se brez odlične telesne in psihične pripravljenosti, izkušenj, stabilnega vremena, da čelade ne omenjam, ture ne lotevaj, ker se je boš spominjal le kot muko in ne kot nekaj najlepšega, kar lahko gorsko kolesarstvo ponudi.
To ne piše zaradi lepšega, ampak zato, ker je tura resna. Predvsem pod iskušnje spada orientacija v hribih s pomočjo zemljevida. Na Krn pelje le ena pot, tako da na Zaslapu ni kaj iskati, res je tam več mulatjer, vendar pelje na Krn le ena in to markirana, kar točno piše v opisu poti, opis ture pa je namenjen bolj doživetjem in pomoči pri orientaciji. Prav tako v opisu ture nič ne piše o tem, da greš na kakšno mulatjero, piše le, da je na začetku slaba. V opisu poti pa točno piše, da greš desno na markirano pešpot proti Krnu.
Tu ni kaj dodati, takih tur se lotevajte tisti, ki ste že dali skozi precej tur s težavnostjo 3 in vsak nekaj s 4, da o prevoženih Strmih kolesnicah ne govorim.
Prav tako koristi, če si preberete Podatke pri turah, tam namreč piše, kaj posamezni podatki pomeniju, tako čas ture ne pomeni skupnega porabljenega časa, ki je zelo subjektiven podatek, pač pa čas, ko se vrti prednje kolo, ki je tudi subjektiven, vendar bistveno manj. Skupni čas ture je odvisen od več dejavnikov, recimo, če je bilo lepo vreme in sem na vrhu 2 uri poležaval, ne morem tega časa vključit v turo, ker bo tako 2 urna tura postala 4 urna, nekdo drug, ki ne bo počival, pa jo prevozi v 2 urah. Torej, treba je pogledati težavnost in prebrati opis in si ustvariti občutek, koliko bo zadeva trajala. Če ne veš točno, mi pač piši in ti bom svetoval, tu ni nikakršnega problema.
Uh, sem se razpisal :).
 
Spisal(a) milko55 na dan četrtek, 4. september 2003
O poteh na Krn bi se dalo razpisati. Ni le ena. V bistvu niti ne greš na Krn, ampak na sedlo med Batognco in krnsko Škrbino. Pot S sedla Kožljak je res ista, vendar se kasneje odcepi. Gre se DESNO, saj te leva pot pripelje na Krn (po grebenu). Desna pot preči celotno plato in tako prideš na sedlo. Seveda se s sedla da priti na vrh Krna. Saj to sta Johan in Jirži storila. Jaz sem vahtal bajke, da ne bi končali v kakšnem prepadu. Pa na Krnu sem tudi že nekajkrat bil, tako, da mi je tisti počitek pasal.
O času prebitem na turi je odgovoril že Jirži. Naj povem, da smo mi štartali ob 6,30 in prišli nazaj ob 18.30. Dejanske vožnje je pa bilo res tolko kot je navedeno. In da nas dež ni močil šele na spustu iz Dobrenjšce, ampak že pred Prehodci. Celoten spust je potekal po mokri travi in skalah, pošteno pa nas je opralo, tik pred iztekom.
Ja, je doživetje, samo mislim, da tam gor ne pojdem več bajkat. Ni več motiva.
 
Spisal(a) Jirži na dan nedelja, 7. september 2003
Na včerajšnji ponovljeni turi Krn in Dobrenjščica smo imeli na planini Dobrenjščica težave z jagri. Po njihovih besedah je kolesarsko obiskovanje Dobrenjščice in tur okoli postalo premnožično. Menda jim plašimo živali in uničujemo poti. Dobili smo tudi letak z uredbo iz leta 1995, ki nam prepoveduje vožnjo po tovrstnih poteh.
Pogovor je bil precej težaven, še posebej zaradi dejstva, da je bil skrbnik koče na Dobrenjščici pod vplivom alkohola. Grozil nam je z zaplembo koles in denarno kaznijo, omenjene so bile tudi "batine". Pravice izvajanja "zakona" sicer nima, vendar kot sem omenil, se je s pijanim človekom težko pogovarjati. Po daljšem mučnem prepričevanju nam je "dovolil", da smo se odpeljali v dolino.
O plašenju divjih živali in uničevanju poti nebi pretirano izgubljal besed, ker osveščen bajker ne počne ne enega ne drugega oziroma ne vpliva na naravo kaj dosti več kot ostali obiskovalci gora. O uredbi se je obširno razpisal že Paternu v Strmih kolesnicah, vendar je, kolikor je sicer neživljenska in milo rečeno bedasta, še vedno veljaven zakon in legalen argument na "jagrski strani".
Moj nasvet je sledeč, če srečate jagre, se poskusite mirno in "v rokavicah" pogovarjati, ne omenjajte jim protiargumentov, torej njihove moralno močno sporne dejavnosti. Če so pod vplivom alkohola, kar je pogosto, hitro postanejo nasilni, zato mirno in potrpežljivo. Še najbolje pa bi bilo, da se letos Dobrenjščice izogibate, sploh preko vikendov.
Še tole, uredbo o vožnji s kolesi v naravnem okolju kršite popolnoma na lastno odgovornost.
 
Spisal(a) Nejc na dan sobota, 17. september 2005
Čarobno! To je nedvomno nekaj najlepšega kar lahko v naših gorah doživiš kot ljubiteljski gorski kolesar.
Ob opravljeni turi pa bi dodal le kratko misel. Krnsko pogorje me pač nikoli ne pusti ravnodušnega.
Preprosto se mi ob ostankih nekega žalostnega obdobja vsakokrat prebudijo izrazito globoka občutja. Mislim, da ob obiskovanju teh krajev in uživanju pri hoji in vožnji po vseh teh tako drzno speljanih poteh ne smemo pozabiti, da so bile dobesedno zgrajene v krvi več sto tisočih fantov in mož, ki so se tu znašli proti svoji volji. Zato se je včasih potrebno ustaviti in se v znak spoštovanja s skromno mislijo pokloniti vsem, katerim ni bilo usojeno, da bi v tem gorskem raju uživali tako, kot lahko danes uživamo mi.
 
Spisal(a) Petac na dan sreda, 22. september 2010
S kolegom sva danes izvedla turo. Ker je že september ni bilo več tako vroče (prej sva turo že dvakrat poskušala prevoziti, vendar jo je nama vedno nekaj preprečilo; meseca maja je bil še sneg, enkrat pa ne vem več kaj ..), je bil pa zaradi tega dan toliko krajši. Vendar sva prišla do teme nazaj, sva pa rabila 10 ur (s postanki, itd. Kakšno dobro uro bi lahko prišla prej ..).

Opis poti je dober, splača se imeti s seboj še karto, sicer pa se zelo težko zgubiš, ker je vse markirano in na križiščih poti so postavljene table ali pa so napisi na skalah. Fizično je treba biti dobro pripravljen, iz planine Zaslap pa do Krnske Škrbine pa je lažje, če imate kolo pripet pa rukzak, kot ga nositi v rokah.

To je tura za tiste, ki imajo radi razgledne poti in jim ni odveč med spusti dostikrat sestopiti s kolesa, nekatere dele poti kolo nositi, itd. Spusti pa so razni, nekateri preprosti, drugi dosti težki. Na nekaterih mestih je dosti kamenja in skal. Vsekakor pa je dobro, da imate dovolj časa (hrane in pijače itak), da lahko v miru vozite, saj so mesta zelo izpostavljena in vsak padec se lahko zelo slabo konča.

Lp
 
Spisal(a) Marko na dan ponedeljek, 4. oktober 2010
Lep jesenski dan nama je s prijateljem omogočil gorsko kolesarsko uživanje. Tura je res naporna vendar enkratna.

Midva sva jo izvedla tako, da sva jo začela na pl. Kuhinja kar je pomenilo, da sva bolj spočita prišla na škrbino, zato pa sva morala za končni zaključek premagati še asfaltni vzpon iz doline.
 


 
domov   ::    ture   ::    iskanje    ::    razno
Copyleft Gorsko-kolesarske ture, 1999-2005