Vodiška planina
:: Pokrajina ::
Gorenjska - Škofjeloško hribovje
:: Izhodišče ::
Spodnja Lipnica (manjši kraj na cesti iz Kranja mimo Krope in Kamne Gorice v Radovljico)
:: Višina izhodišča ::
485 m
:: Višina cilja ::
1230 m
:: Dolžina ::
42,0 km
:: Skupno vzpona ::
865 m
:: Čas vožnje ::
3h 37minut
:: Težavnost vzponov ::
:: Težavnost spustov ::
:: Težavnost ture ::
:: Atraktivnost ::
:: Zemljevid ::
:: Literatura ::
Maher - Vrečko: Gorenjska, gorskokolesarski vodnik
tiskalniku prijazno
:: Datum izvedbe ::
ponedeljek, 17. avgust 1998
:: Kratek opis ::
Izlet po Jelovici, primeren za vroče dni
:: Opis poti ::
Spodnja Lipnica - planina Talež - Goška Ravan - Razpok - Vodiška planina - Črni vrh - Jamnik - Kropa - Spodnja Lipnica
:: Opis ture ::
Idealna tura za vroče dni; cela poteka po senčnem gozdu. Razgledov sicer ni,so pa nepregledni gozdovi, hlad v senci in dobre ceste, na koncu pa te čaka še zanimiv spust do Jamnika. Vredno se je tudi zapeljati po razu strmega grebena do cerkvice sv. Primoža.


:: Zanimivosti ob poti ::

:: Babji zob
Ko se pelješ mimo planine Ricman, lahko obiščeš razgledno točko Babji zob. Pod njo je tudi vhod v lepo jamo. Glej komentar spodaj za kratek opis poti.
več o tem...


Preberi komentarje
Vnesi komentar
   



:: Komentarji k turi ::

Spisal(a) Joľef na dan sobota, 27. marec 2004
Na opisani turi je nekaj res lepih razgledov. Prvi je s planine Taleľ; kamor se nekaj 100 m iz glavne poti vsekakor splača zaviti. Kot na dlani imamo Bled z okolico, Pokljuko, Meľakljo, kulisa so Karavanke in Julijci. Na poti iz Goąke ravni proti Razpokam se nam na levo ves čas odpirajo razgledi na Lesce, Radovljico, Begunje in Karavanke s Stolom, Begunjąčico in Vrtačo v ozadju. Iz Črnega vrha proti Jamniku sem zaąel - drľal sem se preveč levo in priąel na Zidane skale. Globoko spodaj leľi Kropa, zdi se da bi lahko kamen vrgel nanjo.  Na strmo makadamsko pot nad Jamnikom sem priąel na zadnjem desnem ovinku. Na Zidanih skalah sem srečal tudi pravega gamsa.
 
Spisal(a) Urbe na dan nedelja, 27. junij 2004
Preveril sem bajkabilnost spusta po markirani singlci od Partizanskega doma v Kropo. Odlično!
Prva tretjina spusta je bolj ali manj položna, zelo tekoča, povečini pokrita s suhim listjem.
Druga tretjina je izpostavljena (ozka singlca preči strmo pobočje), preplezat moramo tri podrta debla, ki jih od zime še niso odstranili.
Tretja oz. zadnja tretjina pa je spet malo bolj položna in poteka po vlaki v globokem kanalu, na vrhu katerega vsakih nekaj deset metrov poteka še singlca. V Kropo pribajkamo pri pokopališču.

Trenutno je na koncu spusta ograjen prostor za konje. Na srečo le z belim trakom pod nizko napetostjo, ki ga moramo prečit. Vsekakor previdnost ni odveč.
 
Spisal(a) Jirži na dan ponedeljek, 2. avgust 2004
Razgledno točko Babji zob obiščeš tako, da na razcepu zaviješ desno na planino Ricman. Tik preden se planina pred teboj odpre, zaviješ desno na kolovoz, greš do vikenda in mimo njega v gozd. Na začetku gozda zaviješ levo na kolovoz in po njem prečiš vodoravno proti robu. Pred robom najdeš potko, greš po njej desno, se malo vzpneš, nato pa spustiš do razgledne točke, ki je ravno na stiku severne in zahodne stene Babjega zoba.
Če pa greš na začetku gozda po boljšem kolovozu desno, najprej prelezeš nekaj debel, se malo vzpneš, nato se zapelješ preko nekaj plitvih kont do v precej globoke konte, kjer kolovoz zavije desno. Tu greš levo gor po neizrazitem grebečku, ki pripelje točno na vrh.
 
Spisal(a) Jirži na dan ponedeljek, 2. avgust 2004

Spust s Vodiške planine v Kropo sem peljal včeraj. Sicer kratko, vendar zelo lepo. Od doma na Vodiški planini pojdi navzdol mimo travnatega igrišča v smeri V. Greš čez travnik in na koncu najdeš ožji kolovoz. Greš po njem desno do razcepa. Kolovoz zavije levo, ti pa zaviješ desno navzdol na singlco. Spust je zelo tekoč, vendar mestoma kar strm, težave do S5. Na prvem razcepu lahko izbiraš spust v Kropo (desno) ali spust do kmetije Miklavževec (levo). 
Pri klopci greš lahko desno na razgledno točko. Malo niže pot zavije strmo desno navzdol, levo pa se odcepi druga pot. Markacije potekajo po desni, kjer te najprej čakajo ozke serpentine preko strmega pobočja (teľave S6, dve serpentini pa sta zame neprevozni), niže pa je treba preko treh podrtih debel, kot je napisal že Urbe. Vlaka in kolovoz te pripeljeta do cerkve v Kropi (ko prideą iz vlake na prečni kolovoz, greą desno).
Starejši planinec, ki nama je prišel naproti, pa je priporočil spust po poti, ki na zadnjem opisanem razcepu poteka levo dol. Po njej naj bi prišel do kamnoloma pri Kamni Gorici, vendar se verjetno priključi na prej omenjeno pot do Miklavževca. Če bo kdo sprobal ta spust, naj prosim napiše komentar.

 
Spisal(a) DEPRESIJA na dan torek, 3. avgust 2004
Spust iz Vodiške pl. na Miklavževca sem opravil lani točno v tem času. Na tistem razcepu singelc (desno za v Kropo) gremo torej levo. Na začetku je še par tehničnih detajlov, potem pa je vedno lažje in steza se kar hitro konča na gozdni cesti, ki pripele iz kamnoloma. V nadaljevanju se moramo spustiti po gozdni cesti vse do ene izmed levih serpentin (mislim da zgubimo kar nekaj višincev!) kjer je smerokaz in nadaljujemo po singlci (?). Takrat je bila zadevščina precej razrita od vode .... zato sem se skozi izogibal kolovoza po levi strani kjer so bile nekakšne stezice in tako skoraj vse do kmetije Miklavževec. Vsekakor je boljša in lepša varianta v Kropo!! Naj dodam še to .... singlca do 1.stika z g.c. je večinoma vozna tudi navzgor. Osebno sem mogoče porival bicikl cca 30vm. Po prvem spustu, ki sem ga opravil v Kropo, sem se nato namreč vrnil mimo kamnoloma nazaj gor, ker sem hotel raziskati še ta ta drugi spust v celoti. Vsekakor me je najbolj motil tisti relativno dolg odsek po gozdi cesti ....
 
Spisal(a) darko_m na dan torek, 3. avgust 2004
Mislim, da sem ta spust prevozil pred 2 tednoma: prvo križišče desno (tabla Kropa), drugo križišče levo, kjer si ti zavil desno. Najprej so težave v okviru prej prevoženih, nato pa se singlca položi in kar visoko nad kamnolom pride na makadam.
 
Spisal(a) darko_m na dan torek, 3. avgust 2004
Komentar na Babji zob: gor vodi tudi peš pot iz Kupljenka. Ali si kaj razmišljal o spustu po tej poti? Kolikor se spominjam izpred parih let, ko sem šel gor in dol peš, ni v celoti prevozen, ni pa prav veliko kamnov. S Koprivnika je potem še kratek spust do Sela.
 
Spisal(a) darko_m na dan nedelja, 8. avgust 2004
Spust Babji zob – Kupljenik – Selo pri Bledu

Ker so komentarji na temo Babji zob pod turo Vodiška planina, je start tega opisa kar tam. Mimogrede, za proslavo na Vodiški planini, ki je bila to soboto, so popravili cesto. Najprej se torej vzpnemo v smeri prihoda do križišča, kjer gremo naravnost (smer Rovtarica). Ene 500 m pred njo zavijemo desno. Da nepoznavalcem ne bi bilo treba do Rovtarice in potem 500 nazaj (bi bilo v breg); to je prvi odcep desno, ko se peljemo mimo planine na desni (Selška planina). Vse skupaj se dogaja hitro, saj se cesta tam spušča, zato pozornost ne bo odveč. Zavijemo torej desno in se polagoma dvigujemo kake 3 km, ko dosežemo lokalni maksimum (1180m) pod Vršan vrhom z lepim razgledom na Julijce in navzdol na začetek Soteske. Do sem pridemo tudi iz Lipnice. Po definiciji lokalnega maksimuma sledi spust, a ne prehitro, kajti že po ene 500 m zavijemo levo na neizrazit kolovoz, ki je videl že boljše dneve. Kmalu pridemo do planine Tamar, ampak res samo do, saj pot na brani ograja. Potka gre tako ob ograji, se priključi kolovozu, ki se kmalu transformira v gozdno cesto, ki nas pripelje na Oblakovo planino, ki se združi s prej omenjeno cesto z Lipnice. Drugi odcep levo (spet je ene 500 m vmes) je odcep za planino Ricman. Tu bom citiral Jiržija: "Razgledno točko Babji zob obiščeš tako, da na razcepu zaviješ desno na planino Ricman. Tik preden se planina pred teboj odpre, zaviješ desno na kolovoz, greš do vikenda in mimo njega v gozd. Kmalu se kolovoz razcepi, boljši gre desno, slabši pa levo navzgor. Oba pripeljeta do cilja, prav lepe poti pa ni. Če greš desno, najprej prelezeš nekaj debel, nato se zapelješ preko nekaj plitvih kont do klanca v precej globoko konto. Pred njo greš levo gor po nekakšnem grebečku, ki pripelje točno na vrh. Po levem kolovozu pa se najprej vzpneš, nato pa prečiš vodoravno levo do roba. Pred robom najdeš potko, greš po njej desno, se malo vzpneš, nato pa spustiš do razgledne točke, ki je ravno na stiku severne in zahodne stene Babjega zoba."
Odcep desno na planino Ricman je sedaj seveda odcep levo. Sledi spust proti Kupljeniku. Opozorilo: kar velik del spusta je zelo izpostavljen, zato po pameti.  Malo v šali bi lahko rekli, da je to alpinistični spust, po analogiji iz turnega smučanja, kjer je turni smuk alpinističen, če je vsak padec lahko tudi zadnji. So pa zato razgledi predvsem na Blejsko jezero zelo lepi. Orientacija ni problem, ker je pot markirana. Prvi del je po moji laični presoji S4-S5 z že prej omenjeno začimbo – mestoma se pelje nad prepadom. Ko se ravno ogrejemo, nas čaka ogrevanje drugačne vrste: potiskanje kolesa ene 50-70 vm. Naslednji odsek za mene na nekaj mestih ni bil vozen, verjetno pa bi se našli profiji, ki bi to zvozili. Pridemo na jaso z dvema rahitičnima kočama, mislim, da je to planina Prihod. Tu se je treba pri koči obrniti proti robu (glede na smer prihoda 100 stopinj levo) in začenja se nova etapa: lepa singlca z zelo zračno levo stranjo – ne ravno prepad, ampak zelo strmo. Sledi naslednja orientacijska dilema: pot na singlci blokira podrto drevesce z nekaj vejami, ki namigujejo na človeški faktor; skupaj z markacijami je sporočilo jasno: kljub temu, da pot naravnost zgleda bolj vabljivo, zavij levo. V prvo sem ta nasvet ignoriral (napaka) in se zapeljal naravnost. Tam, kjer se je dalo peljati, je bilo OK, le prekinitev, to je podrtih dreves na poti, je bilo odločno prerveč. Zadnjih 100-150 vm pred vasjo pa je kolovoz postal tako kamnit, da na vožnjo ni bilo več misliti. Boljše je torej ubogati nasvet in zaviti levo. Začetek je zelo nagnjen in verjetno ni vozen, potem pa izgleda, da bi se dalo peljati. Ker je bil po sobotnem dežju teren (skala, korenine, zemlja) še zelo razmočen, sem bil bolj ja kot ne  planinec, a v suhem bi se v glavnem dalo peljati. Do enega cca 30 vm odseka, ko je treba vsekakor peš. Na kolo se zopet zavihtimo na jasi, od koder vodi prijetna gozdna cesta, po kateri se pripeljemo na Kupljenik. Ko pridemo na asfalt, gremo desno po lepi razgledni cesti. Po 1 km cesta naredi oster ovinek levo navzdol. Po zadnji hiši gremo na prvi kolovoz na naši desni , ki nas v zložnem spustu pripelje v gozd. Nadaljevanje je mestoma S4, kar pri hitrosti, ki jo omogoča ne prevelika strmina, terja previdnost. Na enem mestu se kolovoz močno zoži (tam ni prav dobra ideja pasti), tako da zares zasluži svojo etimologijo: (samo) za KOLO VOZit.
Prišli smo torej do selškega mostu čez Savo Bohinjko (427 m). Ker je smiselno turo zaokrožiti, sledi še opis, kako priti do Lipnice, kjer je odcep za gozdno cesto na Jelovico. 'Pocestniška' varianta je, da se gre do ribenskega mostu po levem bregu reke, od tam pa do lancovškega mostu pa po desni. In smo na cesti Radovljica – Lipnica – Kropa. Bolj zanimiva pa je varianta, ki skoraj v celoti poteka po gozdu. Kot prvo, ne gremo čez selški most, ampak naravnost ob desnem bregu, a že čez 30 m zavijemo desno, čez 50 m pa levo. To nam kaže tudi turistična tabla za Ribno. Nato se le držimo te ceste. Makadam s prihodom v zanimiv gozdiček zgine. Ko nekako v višini ribenskega mostu izgleda, da ni več poti naprej, to le izgleda. Torej, ne levo navzdol proti mostu, ampak kar naravnost čez travnik in čez 50 m smo že na potki. Čez slabih 100 m pravokotno levo in po vedno boljši gozdni cesti do makadama. Tu desno (blago) navgor, čez 100 m pa po kolovozu (nekoliko manj blago) navgor ene 70 vm. Ko se klanec konča, se ne oziramo na odcepe levo-desno, ampak le naravnost. Po kakem 1.5 km je en oster odcep desno gor, ki ga ignororamo – se peljemo naravnost, a (zelo) kmalu potem je treba poiskati pot desno (pot naravnost po spustu pripelje prav na lancovški most), mislim da koj, ko se na desni odpre travnik. Pridemo do ene vasice, ki je, zanimivo, le del vasi Lancovo. Še skozi vas in smo na cesti Radovljica – Kropa.
Vsekakor zelo zanimiva tura! Moja varainta gor  je bila sicer kar po prej omenjeni cesti, kjer sem pred Goško ravnijo zavil desno. Vsega skupaj je čez 800 vm spusta (1180 - 427 + porivanje kolesa), kjer je le 50 po makadamu, ostalo pa po singlcah, kolovozih ali nemakadamskih gozdnih cestah. 
 
Spisal(a) Jirži na dan ponedeljek, 9. avgust 2004
Hvala Darko, za obširen opis lepe ture, ki definitivno zasluži mesto kot samostojna tura.
 
Spisal(a) DEPRESIJA na dan ponedeljek, 23. avgust 2004
Odpeljal sem opisan spust z Babjega zoba, ki ga je podrobno opisal Darko. No, končno bo tudi Jelovica pri meni izstopila iz t.i. drugarazrednih tur. Super! Naj dodam še eno opozorilo .... Tisti ki se boste povzpeli na vrh Babnega zoba (po levi varianti) naj bodo pri spustu do razgledišča previdni! Med listjem je skrite kar precej par mm debele zrjavele žice, ki kar sili da se zaplete v kakšen štrleč del bicikla. Neroden padec pa tukaj vsekakor ni priporočljiv. Malo me je zmedlo tudi tisto 'potiskanje 50-70vm' .... ne vem zakaj sem pričakoval da bom šel peš ob kolesu navzdol ... Tako da sem se za vsak slučaj še vrnil nazaj in pogledal da nisem zgrešil pravega odcepa ... torej .... potiskanja je za nekaj manj kot 50vm - navzgor!
 
Spisal(a) DEPRESIJA na dan četrtek, 9. junij 2005
Predvidevam da je Jiržijev opis od pl.Razpok dalje mišljen po makadamki, tako kot so cestne oznake oz. smerokazi ....
Kot alternativo lahko poskusite traso za kakšen km skarjšat in začinit s kratkim a kar težkim vzponom po pešpoti ....
Torej ... mimo pl.Razpok zapeljemo po gl. makadamki navzgor in po par 100m pridemo do križišča kjer nas table usmerijo desno za Vodiško planino. No, mi jih zanemarimo in gremo levo na 'slabšo' gozdno cesto ki se lepo, v zmernem vzponu dviguje ... Zapeljemo se pod M.Gregorjevcem in pridemo do naslednjega križišča, kjer gremo levo (mimo/pod rampo) po bolj zvoženi cesti. Ko se zapeljemo mimo Kocjanarice se pot prevesi rahlo navzdol ... vse do odcepa markirane poti ki zapusti g.cesto desno v klanec. Od tukaj do Partizanskega doma je natanko 700m/60vm ... kolovoz/singlca je skoraj v celoti vozna, čaka nas par kratkih zelo strmih klancev s slabo podlago, pravi izziv za tiste ta prave 'špičake' ... pridemo pa ven natanko pred kočo.
Ta samoten obvoz toplo priporočam predvsem ob vikendih ko je promet okrog Vodiške pl. povečan ...
 
Spisal(a) DEPRESIJA na dan sreda, 15. junij 2005
Razgled s Sv.Primoža je res fantastičen in je vreden 'obiska'. Če pa se že pripeljemo do cerkvice ... potem bi bil pravi greh se zapeljat nazaj do asfalta! Glede na to da smo začeli turo v Lipnici imamo najmanj tri možnosti za se spustit v dolino. Hrib je prepreden s kolovozi in vlakami, tako da nekih opisov ni potrebno dajat. Naj omenim le dve najbolj 'markantni' varianti spusta ... proti vasi Češnjica in Rovte. Kot zanimivost naj povem da se iz Rovt da komot priklesarit na Sv.Primoža, saj je vseskozi večinoma gozdna cesta ... Pa še lepo senčno je!, tako da je zadevščina primerna tudi za poletne dni.
 
Spisal(a) Nejc na dan sreda, 6. julij 2005
Spust Vodiška planina - Jamnik – L.K. Petelinovec – Berigle - Kugla – Brezovica
Čeprav sem prepričan, da so ta spust vozili že številni, pa mislim da vsekakor zasluži krajši opis saj se mi zdi zadeva zelo zanimiva
Začetek spusta proti Jamniku (ali L.K. Petelinovec) poteka po Maherjevem opisu. Za Konfinom (križišče) pa pri oznaki kolesarska pot ne zaviješ desno na cesto vendar nadaljuješ po markirani poti. Orientacija ni zahtevna saj je pot markirana in ves čas poteka tik na robu Kroparske gore. Nekje pri 1070 m.n.v. se lahko odločiš za direkten spust na L.K. Petelinovec in se izogneš asfaltni cesti ali pa se sputiš na Jamnik in si privoščiš ogled cerkve Sv. Primoža in se naužiješ lepih razgledov.
Midva sva jo ubrala na Jamnik, tako da stanja poti direktno na Petelinovc ne morem podati. Planinska pot le enkrat zavije na makadamsko cesto vendar po kakih 300 m se le-ta zopet odcepi s ceste ostro levo proti Jamniku. Od Jamnika pa do odcepa v desno za L.K. Petelinovec je potrebno slab kilometer po asfaltirani cesti. Tik nad L.K. zavijemo desno in nato takoj v levo na široko peš pot. Začetek je nekoliko voden saj pot poteka po strugi manjšega potoka, nato pa postane prečudovit. Na vsakem križišču poti je potrebno naravnost enkrat nekoliko navkreber preko Berigle nato mimo Kugle (na vrhu je nekakšen oddajnik) in nato tik nad Brezovico na razpotju v levo in nekoliko v hrib, nato pa navzdol proti Brezovici. Spodaj na travniku sva zavila levo in se po kolovozu pripeljala na asfaltirano cesto nedaleč od križišča za Kamno Gorico. Res lep spust po večinoma široki peš poti, ki na čase spominja celo na bob stezo. Drugih sputov omenjenih v gornjih komentarjih še nisem vozil tako, da jih med seboj ne morem primerjati. Vsekakor pa je ta spust z Vodiške planine eden od daljših (če izvzamem povratek v smeri pristopa), ki je primeren celo za še nekoliko manj izkušene gorske kolesarje
 
Spisal(a) Urbe na dan četrtek, 7. julij 2005
Medved na pašniku
Radovljica – Na radovljiški policijski postaji je v torek zvečer občan prijavil, da mu je po vsej verjetnosti medved pokončal tri koze, ki jih ima na paši na Goški ravni. Poleg njegovih 15 koz se tam pase tudi druga živina. Po nestrokovni oceni in na podlagi sledov na delih pokončanih živali (ugrizi, odrgnine) policisti sumijo, da je drobnico res pokončal medved, sicer pa bodo to dokončno potrdili strokovnjaki veterinarske stroke, ki so si kraj pokola ogledali včeraj. J. S.
Delo, 7. 7. 2005, kronika, str. 8
 


 
domov   ::    ture   ::    iskanje    ::    razno
Copyleft Gorsko-kolesarske ture, 1999-2005