Struška in Vajnež
:: Pokrajina ::
Gorenjska - Karavanke
:: Izhodišče ::
Javornik pri Jesenicah
:: Višina izhodišča ::
570 m
:: Višina cilja ::
2104 m
:: Dolžina ::
34,0 km
:: Skupno vzpona ::
1800 m
:: Čas vožnje ::
5h 0minut
:: Težavnost vzponov ::
V5/V6
:: Težavnost spustov ::
S5-S6
:: Težavnost ture ::
:: Atraktivnost ::
:: Zemljevid ::
Zemljevid (JPG, 200 kB)
:: Literatura ::
zemljevid PZS Karavanke - osrednji del
tiskalniku prijazno
:: Datum izvedbe ::
četrtek, 26. julij 2001
:: Kratek opis ::
Prečenje gorskega hrbta med Golico in Stolom, nato pa vzpon na 2104m visoki Stolov sosed, Vajnež
:: Opis poti ::
Javornik - Trebež - Javorniški Rovt - mimo planinskega doma Pristava - sedlo Križovec - planina Pusti Rovt - po kolovozu na sedlo Kočna - s sedla navzgor po poti proti Struški - pod Korenščico - Belška planina - pod V. Vrhom - pod Zijalko - planina Seča - po poti okoli krnice Rida - navzgor na sedlo pod Kamnitnikom - po pešpoti proti Stolu pod grebenom Vajneža - na Vajneževem sedlu levo navzgor po poti do vrha Vajneža - navzdol po isti poti do sedla - po isti poti nazaj do sedla pod Kamnitnikom - spust po hrbtu navzdol v smeri J-JZ skoraj do roba pobočja - pred robom desno med ruševje in po stezi (začetek pri palici) do Hrašenske planine - pred planino levo po poti in strmo navzdol do planine Stamare - na planini levo do ceste in po njej - mimo Olipove planine - na zadnji (levi) serpentini ostro desno na kolovoz - čez 300m levo navzdol v smeri markacij - na sedlu pod Debelom brdom desno dol v smeri markacij - po markirani poti proti HE Javorniški Rovt - malo prej levo dol v smeri oznake za Gajškovo pot - pri goloseku levo in preko grape - po ozki markirani stezi visoko nad potokom Javornik do stika s širšo potjo - po njej do stika s cesto pri teniških igriščih - desno po cesti do gostilne in levo mimo nje navzdol do stika s cesto v Trebežu - po njej nazaj do izhodišča
:: Opis ture ::
Ni še minilo 14 dni od Tolminskega prečenja, ki je zagotovo ena najlepših, do sedaj prevoženih tur, ko sem prevozil še eno turo, ki prav nič ne zaostaja za prej omenjeno. Dejansko mi pomeni še več, ker je zrasla na mojem zeljniku in prvič sem s kolesom osvojil 2000m nadmorske višine in to ne po cesti, pač pa več ali manj po singlcah, kar je v naših hribih mogoče le redko kje, hkrati pa je bilo porivanja kolesa zelo malo. Ideja za turo se je rodila že lani, ko sem prevozil gorski hrbet Struške med Golico in grebenom Vajneža. Takrat sem turo zaključil na planini Seča in se spustil skozi Medji dol do jezerca pri HE Javorniški Rovt. Lani jeseni sem turo ponovil peš, s tem, da smo s prijatelji nadaljevali vzpon skozi krnico Rida in na sedlo pod Kamnitnikom. Od tam smo šli po pešpoti navzdol do planine Stamare in nazaj do Javorniškega Rovta. Seveda sem celo pot opazoval s 'kolesarskim očesom' in pot je bila videti sicer zahtevna, vendar vozna. In ideja za turo je bila rojena.
Avto sem zopet pustil v Javorniku nasproti Železarne. Pot preko Struške do planine Seča je že lepo opisana pri turi Struška in je ne bi opisoval še enkrat. Na kratko, prečenje Struške je ena najlepših in predvsem ena najbolj razglednih tur, opisanih na teh straneh. Morda le to, da je vpon do sedla Kočna s Pustega Rovta sedaj precej lažji kot lani, ker so kolovoz medtem precej popravili. Od koče pri planini Seča se spustiš do razcepa poti. Navzdol vodi pot skozi Medji Dol do jezera pri HE, levo gor pa se odcepi pot v smeri oznake za Stol. Prvi del poti okoli Krnice ni vozen, vzponu sledi strm kamnit spust, nato pa zopet vzpon. Ko pa se pot izravna, pa postane vozna. Ozka, gruščnata pot predstavlja zanimivo in precej naporno kolesarjenje. Kmalu pot zopet postane strma in na sedlo pod Kamnitnikom moraš kolo pririniti. Sedlo je zelo prostrano z lepimi razgledi in primeren kraj za počitek. V daljavi opaziš dva vrhova Stola, pogled na Julijce pa je sploh celo pot izreden. Nadaljevanje poti me je malo skrbelo, ker sem tu hodil le pozimi in nisem o peš poti vedel prav nič. Začetek je res strm in kolo je treba riniti, vendar se že nekaj 10 metrov više pot izravna. To nadaljevanje poti sem gledal precej začudeno, pot se je položno vzpenjala, bila je dovolj široka in kar je najvažneje, gladka, brez večjih kamnov. Začudenje se je hitro spremenilo v veselje im bolj ko sem vrtel pedala, bolj se je veselje spreminjalo v navdušenje. Neverjetno, bil sem skoraj 1900 metrov visoko in pot je bila bolj vozna, kot tista na Struški. Da pa ni bilo dolgčas, so posrkbeli vmesni tehnični detajli vožnje preko skalnih odsekov. Razen nekaj metrov pešačenja preko skalnatega dela sem se na Vajneževo sedlo lepo pripeljal. Tu se desno odcepi pot proti Stolu, levo pa pot do vrha Vajneža. Tu je vožnje zares konec in zadnjih 100 višinskih metrov sem kolo porival. zadnjih nekaj metrov sem bil deležen ovčjega spodbujanja (no, kdo ve, morda pa so se kregale name); na vrhu je bilo namreč polno ovac. Seveda so ob vrhu in razgledu z njega vse tegobe pozabljene. Uspelo mi je osvojiti vrh, krepko nad 2000 metrov, skupaj pa je bilo porivanja vsega skupaj okoli 230 višinskih metrov. Ja, te Karavanke so pa res od vraga. Kot bi jih naredili posebej za gorske kolesarje. Z njimi se lahko primerjajo le še Zahodni Julijci s svojimi mulatjercami in časa 1. sv. morije. Za spust z vrha imaš kar precej možnosti, najlažja je kar po smeri vzpona, sam pa sem se spustil kar direktno preko pobočja navzdol do poti. Zanimiv, kar strm spust z nekaj tehničnimi detajli. Do sedla pod Kamnitnikom se vrneš kar po smeri vzpona. Spust ni preveč zahteven, je pa potrebna previdnost zaradi strmi pobočij pod potjo. Na sedlu pa se začne orientacijsko zahtevnejši del, poti deloma niso namreč niti vidne, kaj šele markirane. S sedla se spustiš desno od neizrazitega hrbta, ki gre v smeri pastirskega stanu pri bajerju Močila, skoraj točno v smeri J-JZ navzdol. Še pred robom pobočja se usmeriš bolj proti desni in se spustiš do neizrazitih stezic pred stmino, ki se spušča proti dolini. Tu greš znova desno, smer Z in skozi ruševje uloviš stezo-začetek nekako pri leseni palici (glej komentarje), ki gleda iz rušja, ki pelje do koče na Hrašenski planini. Pot je delno vozna, delno pa je treba peš. Naj še enkrat poudarim, da je začetek poti proti Hrašenski planini desno pred strmino slabo viden, stezico pa je treba najti med ruševjem (če vse odpove in poti proti Hrašenski planini ne najdeš, se lahko spustiš po markirani poti do izvira Urbas, pot se začne pri pastirskem stanu z RAVNO streho, ki je vzhodno od bajerja Močila in kočice pri njem, JV od sedla pod Kamnitnikom). Pred planino se levo odcepi pot do planine Stamare. Sprva položna postaja pot vse strmejša. Do planine se spustiš po poti, ki v serpentinah vijuga preko strmega pobočja. Vmes imaš kamnite skoke, korenine, strme spuste (drope) in ozke zavoje ali celo kombinacije naštetega. Ta del poti je tudi najzahtevnejši del spusta, je v celoti vozen, po Strmih kolesnicah pa je ocena nekako S6 z mesti S7. Pot se iztečena na lepo planino Stamare. Tu se desno začne pot, ki te pripelje do jezera pri HE in po kateri smo se lani vrnili s peš ture. Sam pa še nisem bil pri volji zaključiti turo pri jezeru, pač pa sem imel drugačne zamisli. Preko planine sem na levi dosegel cesto (ki je lani še ni bilo, vikendaši na planini so kolovoz spremenili v vozno cesto) in se mimo Olipove planine spustil do odcepa kolovoza pri zadnji, levi serpentini ceste. To je začetek spusta, ki je v Strmih kolesnicah opisan pri turi št. 8, Planina Stamare opisan kot spust Po markirani poti na Pristavo. Pazi na odcep poti levo dol po kakšnih 200-300 metrih vožnje po kolovozu. Spust do sedla pod Debelim brdom je prav idiličen. Tu pot zavije desno. Kmalu se spremeni v kamnit in blaten kolovoz. No, v nadaljevanju drži, da če prideš na tak kolovoz, je levo ali desno zagotovo lepa in suha peš steza, zato preden zaviješ v tak usek, dobro poglej, kje se odcepi steza. Ze takoj od sedla navzdol gre pot levo (gledano navzdol) od kolovoza. Nadaljevanje je torej iskanje obvoznih stez, ker so globoko zarezani kolovozi vsi po vrsti blatni in kamniti, vožnja pa kak poseben uzitek po njih ni. Ko zopet prideš na suho stezo, ki preči proti desni, se levo odcepi pot, označena kot Gajškova pot. Začetek ni prav nič podoben poti. A ni Lojze (Gajšek) prav nič kriv. Po stari navadi so namreč gozdarji iz lepe poti naredili razsut kolovoz za svoje potrebe. K sreči kmalu, na prizorišču gozdarskega razgrajanja kolovoz zavije desno, ti pa levo ujameš markirano stezo, prečkaš grapo pri podrtem mostičku in se vzpneš na preval. Ko misliš, da si že skoraj nazaj v civilizaciji, se spet začne spektakel. Ozka (20-30cm) stezica prečka strma pobočja in divje grape, visoko nad potokom Javornik. Je skoraj v celoti vozna razen nekaj prehodov preko grap. Kasneje se ti z leve priključi širša pot, po kateri se v hitrem spustu pripelješ do teniških igrišč. Tu je na žalost veselja res konec. Greš desno do gostilne in po makadamu levo mimo nje zdrviš do znane ceste v Trebežu, po kateri se vrneš v izhodišče.
Hm, kaj naj rečem, še ena izjemna kolesarska pustolovščina, tura za kolesarske sladokusce, še ena, ki zasluži pet smejčkotov za lepoto (morda pa jih bo res treba uvesti). Vse kar velja za turo Prečenje Planina Razor-Izvir Tolminke, velja tudi za to, torej dobra fizična in psihična pripravlejnost in planinske izkušnje. Pika na i pa je skoraj 1600 višinskih metrov spusta več ali manj po singlci, kar je za naše razmere res nekaj izjemnega.


:: Zanimivosti ob poti ::

:: Naravoslovna in rudarska učna pot
Dolga je osem kilometrov, z višinsko razliko 600 m, na njej je 15 opazovalnih točk...
več o tem...

:: Javorniški slapovi
Slapovi potoka Javornik
več o tem...

:: Javorniški rovt
Javorniški rovt v času, ko cvetijo narcise
več o tem...

:: Spust na videu!
Anže Čokl je spust z Vajneža posnel z video kamero. Nujen ogled!
več o tem...


Preberi komentarje
Vnesi komentar
   

 


Pošten vzpon te pripelje do sedla Kočna

 

 
 


Vzpon na greben Struške je delno vozen, delno pa je treba peš

 

 
 


Na grebenu Struške se začne lepa singlca

 

 
 


Pogled na krnico Rida, kjer se stikata grebena Struške in Vajneža

 

 
 


Prečenje krnice po lepi potki

 

 
 


Pogled s prečenja proti Struški

 

 
 


Na sedlu pod Kamnitnikom se začne vzpon pod grebenom na Vajneževo sedlo

 

 
 


Proti sedlu...

 

 
 


Končno na vrhu, 2109m. Zadaj je Stol.

 

 
 


Spust z vrha proti sedlu.

 

 
 


Po poti Staneta Gajška proti Javorniku.

 

 


:: Komentarji k turi ::

Spisal(a) Jirľi na dan četrtek, 28. avgust 2003
Spust od Hraąenske planine proti planini Stamare je od letos "prikrająan" za najteľje mesto. To je bil prej drop preko korenine v ostrem levem ovinku v spodnji tretjini spusta. Sedaj so jagri pot uredili in napravili obvoz okoli dropa. Zadeva je nekoliko laľja, vendar zaradi ozke potke bolj "triki".
 
Spisal(a) Žarko na dan ponedeljek, 15. september 2003
Turo smo (štejerska naveza :-)) prevozili 14.9.2003. Ni kaj, lepo kot je na Karavankah še vedno bilo. Dodal bi le dve dopolnitvi opisu:
-- Pri spustu pod Kamnitnikom smo se sami držali precej desno -- skoraj pravokotno na smer pastirskega stanu pri bajerju Močila (ta je viden šele ko se vzpneš po pobočju Belščice), dokler nismo pripeljali do roba "vrtače" preko katere je v daljavi vidna Hrašenska planina. Pot do nje vodi med ruševjem na južnem robu "vrtače".
-- Od sedla pod Debelim brdom je markiran kolovoz precej spran in skalnat. Blata ni več, ker je voda odnesla vso zemljo. Morda nismo našli pravega odcepa na Gajškovo pot, ali pa so se zaradi gospodarskega izkoriščanja gozda in zadnjih neurij razmere v naravi precej spremenile. Če slediš spranemu udoru je v blagem desnem ovinku (višina cca 900 m) na drevesu markacija in kažipot levo, ki na videz ni razumljiv, saj pot v tej smeri ni vidna. Ko vseeno pripležeš iz udora na levi rob in zapelješ par metrov v smeri puščice, se le pokaže ozka stezica ki se blago z nekaj vzponi spušča po strmem robu proti Javorniku.
 
Spisal(a) Jirži na dan torek, 16. september 2003
Yes! Žarko, bravo. Končno eden, ki je našel Hrašensko planino in spust na Stamare. Doslej so se vsi spustili po markirani poti do Urbasa. Upam, da bo še tvoj opis pripomogel k večjemu številu "uspehov".
Spodnji del kolovoza pred odcepom Gajškove poti je res vsakič slabši, gozdarji in voda pot pospešeno uničujejo, vzdržuje pa ga nihče. Bo treba najti kakšno lepo alternativo.
 
Spisal(a) TTOCS na dan četrtek, 1. julij 2004
Malo pozno ali ipak: lani sem bil v Zarkovi ekspediciji na Vajnezu. Res mega tura. V bistvu smo tudi mi bili tam 2x v dveh tednih: prvič iz Mojstrane-Dovška Baba-Golica-Kočna-Struška-Seča, nato zaradi teme navzdol v Javorniški rovt. Drugič iz Jesenic direkt na Kočno in po enaki poti kot je tukaj opisana na Vajnež, ter nato po Zarkovem opisu dol. Pa še Cokl je imel filmcek iz tega spusta na svoji strani. Ena izmed boljsih tur zivljenja, med naj turami pri nas. Toplo priporocam. Je pa zelo dobro imet melo nadpovprecno kondicije, da ne cijaziš in preveč pešačiš.
 
Spisal(a) DEPRESIJA na dan četrtek, 29. julij 2004

Strinjam se, da je Hrašensko pl. res najlažje najdet tako kot je napisal Žarko! V blagem spustu v desno okrog Kamnitnika do sp. roba male 'vrtače' (1800mnv). Enkrat ko imaš Hrašensko pl. na 'očesu' mora biti res nekaj hudo narobe s tabo če nisi sposoben pridet do nje. Uspeh zagotovljen! (od sedla pod Kamnitnikom do Hrušenske pl. je le 1.1km!). Res pa je, da je začetek steze dobro skrit v ruševju .... se pa da tudi 'prosto po Prešernu' ... vendar je malo več pešačenja in prebijanja ...


Očitno sem malo bolj potrpežljive narave, saj mi je od vode razdrapan kolovoz prekipel šele tik pred koncem ... in najdel desno od le-tega lepo stezo, ki se je končala točno na križišču (900mnv), kjer se zavije desno s kolovoza na singlco za HE. Zadevo je vredno raziskat - da se najde njen začetek .... !


Kar se tiče Gajškove poti pa mislim da je dobro označena. Najprej lep velik smerokaz, nato pa par 'zmedenih' markacij (840mnv) ki ti dajo vedet da 'nekaj dogaja' in da moraš zapustiti kolovoz ... Ampak mogoče je res lahko govorit če zadevo poznaš ...

 
Spisal(a) DEPRESIJA na dan ponedeljek, 9. avgust 2004
Podaljšano turo z Vajneža na Stol sem opravil lani 27.sept.03! Za nekaj sem siguren – po mojem ga ni kolesarja ki nebi, potem ko se je povzpel na Vajneža, pogledoval še proti Stolu in se spraševal 'ali bi šlo?' Nekateri so verjetno v to 'kost' korajžno zagrizli …. Za ostale, ki pa se ne morejo odločit …. Malo spodbude…!

Statistika: Vajneževo sedlo (0.0km/0h) - Potoški Stol (0.5km/10min/porivanje 25v.m.) - stik s ta strmo pl. potjo ki pride od Valvazorja (2km/30min/porivanja vse skupaj za nekaj več kot 200m) - Prešernova koča (2.9km/60min/kombinacija nošenja+porivanja, nekaj več kot 200v.m. -vožnje nič spljoh).
Časi niso po števcu (vključujejo počivanja in blabla s planinci). Ni ti se nujno povzpeti na Potoški Stol. Kakih 10v.m. nižje po J pobočju poteka pot....vendar je tudi greben dobro vozen. Sledi spust po travniku na prej omenjeno pot, ki v nadaljevanju več ali manj poteka po izohipsi. Na začetku je vozna, vendar v nadaljevanju vse slabše, zadnjih 100m prečke pa samo še ob kolesu. Tukaj sem jst zavil desno čez grapo na greben, kjer poteka mark. pl. pot. Napaka! (Vsaj mislim!!). Če bi se držal levo čez melišče bi verjetno glih tako pešačil, vendar bi bicikl manj nosil. Leva pot se vsaj še 50v.m. enakomerno dviga, vendar nadaljevanja nisem videl.......vseeno bi jo morebitnim ponavljalcem priporočal, ker greben direkt na kočo je res naporen!! Tukaj bi prišel prav nasvet kakšnega predhodnika!!

SPUST : PREŠERNOVA KOČA - ZABREŠKA PLANINA (4.4km/950v.m./S5/cca 30 min)
Prvih 100v.m. voznih, pol pa je skalnat odsek 70v.m. kjer sem jst več kot polovico prehodil. Temu odseku se lahko izogneš s prečko po travniku direkt na planino pri Finžgarjevi skali. Da ne bo pomote - tudi tukaj ne boš češenj zobal, vendar boš mogoče imel več od vožnje (v bistvi samo ugibam!!). Na odseku malo pod Finžg.skalo sem se še ene 2x sestopil za cca 10m, potem pa samo tu in tam mestoma.....
80% spusta poteka po kamniti singlci, precej pragov in ovir! - skratka idealno za lomljenje menjalnikov in zvijanje diskov (prvič sem ga še uspel naravnati, v drugo pa je bila zadeva nepopravljiva). Kakorkoli že, nižje kot greš bolj je vožnja 'tekoča'.....kar naporno ampak zelo zanimivo...
Zakaj sem z opisom končal na Zabreški planini? Do tukaj pač nimaš možnosti izbire … od Zabreške pl. Dalje pa se ti odpre kar nekaj možnosti za nadaljevanje. Stvar okusa in stopnje utrujenosti …. Vsekakor ko povlečeš spust do doline imaš za sabo skoraj 1700v.m. spusta … Mislim da je 'podaljšek' ture vreden ponovitve! (seveda je to moje osebno mnenje!)
 
Spisal(a) Nejc na dan nedelja, 15. avgust 2004
Moram priznati, da me je kot domačina kar malo sram, da sem s to prečudovito turo odlašal vse do danes. Turo sem končno prevozil po dne 11.8.2004. Pri spustu z planine Stamare nisem izbral Gajškove poti, po kateri smo kot pionirji večkrat korakali vsakega 25 maja, temveč spust preko Potoške planine-Valavazorja in Zabreške planine v Moste kjer živim. Ker je bilo o turi že veliko lepega napisanega, slikanega in snemanega (vsa pohvala Anžetu), je težko dodati kaj več kot to, da gre za fantastično turo, ki je vsekakor vredna ponovitve. Lepo bi se zahvalil Depresiji za lajšanje orientacijskih težav pri iskanju prehoda na Hrašensko planino. Vzpon na Stol...???. Pogled z Vajneža je res mikaven. Ker sem zasledil kar nekaj komentarjev na račun težav z iskanjem prehoda na Hrašensko planino prilagam fotografijo prehoda, ki ga lepo markira palica, fiksirana v kamnitega možica. Verjetno pa bo le-ta z novo zimo izginila.
Na prvi sliki je pogled od daleč proti planini



na drugi pa začetek stezice, ki vodi do nje.

 
Spisal(a) Nejc na dan nedelja, 5. junij 2005
Vajnež - spust na Koroško Belo mimo Debelega brda in Alničja
K turi je težko kaj novega dodati, kot to da je krasna v vseh pogledih. Predvsem pa je nepozabna njena izvedba v mesecu juniju ko Karavanke prekrije preproga iz raznovrstnega gorskega cvetja. Tokrat sva z Boštjanom zaokrožila nekaj prejšnih poskusov iskanja najlepšega nadaljevanja spusta s planine Stamar. Nadaljevala sva po cesti do križišča kjer se levo odcepi za Potoško planino. Tukaj zavijemo desno in nato po kakih dvesto metrih levo dol po markirani poti. Pred debelim Brdom zavijemo levo z markirane poti skozi gozdiček in prečimo do planine na J strani Debelega brda. Spodaj levo od lovske preže poiščemo nadaljevanje poti. Ko po prečenju znova pridemo na travnik se je potebno držati ves čas levega pobočja vendar postane pot v mesecu juniju zaradi visoke trave zelo slabo vidna in orientacija dokaj zapletena. Nižje postane pot zopet izrazitejša, vožnjo pa nekajkrat prekine podrto drevje malo pa jo popestrijo tudi borovi storži. Menim, da je spust mimo Debelega brda zgodaj spomladi celo lepši od tistega po Gajškovi poti je pa seveda to stvar osebnega okusa.
 
Spisal(a) Nejc na dan sobota, 2. julij 2005
Vajnež – spust preko Olipove planine in Škantovega rovta na Koroško Belo
Ko pomisliš, da so izpeljane že vse variante nadaljevanja spusta s planine Stamare pa se zopet najde kakšna, ki je vredna opisa. Pred kratkim sem preizkusil spust na Koroško Belo preko Zg. Rovtov (zemljevid) oz. Olipove planine (tako trdijo domačini). Spust s planine Stamare začnemo po cesti in po 1 km vožnje pridemo na višini 1340 m.n.v. do desnega ovinka (1800). Tu gremo naravnost na markirano peš pot (slabo vidne markacije) ki po nekaj 100 m postane kolovoz, ta pa se izteče na makadamsko cesto tik na začetku Olipove planine. Na levem robu planine je lepo vidna lovska preža. Tu moramo preko električnega pastirja na travnik in se po skrajni levi ali desni spustimo do spodnejga roba planine. Ko dosežemo spodnji rob planine poiščemo nekoliko desno leseno klopco za prehod preko el. pastirja, gremo preko in po 100 m pridemo do t.i. Škantovega rovta kjer je lepo urejena vikend hiška. Nadaljujemo navzdol in nekoliko levo preko travnika. Na začetku je pot nekoliko stopničasta in z dvema ali tremi serpentinami, potem pa postane lepo vozna in uživaška. Užitek prekine le prečenje hudourniške struge kjer je potrebno sestopiti za kakih 10-15 višinskih metrov. Pot se na koncu izteče na t.i. Zevnike kjer mimo vodnega zajetja pridemo na Koroško Belo, ki je pogosto izhodišče začetka ture na Vajnež. Ta spust je v poletnih dneh vsekakor primernejši od tistega pod Alničjem ali druge variante mimo Ivel, ki sta zaradi poletne vegetacije in slabo vidnih vlek orientacijsko precej zahtevna in za moj okus lepši od tistega po Gajškovi poti.
Zanimivo in vsekakor lepo in orientacijsko nezahtevno nadaljevanje spusta z Vajneža (Tomaž če boš kdaj poiskusil imam tudi GPS track)
 
Spisal(a) urbe na dan sreda, 6. julij 2005
Nejčev opis spusta mimo Debelega brda in Alničja na Koroško Belo bi dopolnil s slikami:
– začetek spusta pod Debelim brdom
http://tabla.bike.si/gallery/album856/vajnez48
– sedelce pod Debelim brdom, kjer se zavije levo proti Alničju
http://tabla.bike.si/gallery/album856/vajnez41
– takole nekako zgleda spust
http://tabla.bike.si/gallery/album856/vajnez44
– suha trava po kateri bajkamo
http://tabla.bike.si/gallery/album856/vajnez45
 
Spisal(a) KLEMEN na dan nedelja, 31. julij 2005
Turo smo Drameljska sestava (Janez, Dejan, Pajk, Culi, Klemen) 30.07.2005 opravili z velikim navdušenjem. Opis + komentarji je sedaj tako dober, da najdeš brez problema, tudi Hrašensko planino, kjer pa so sedaj ključna mesta označena celo s trakci.
Je pa uživancija prve vrste, seveda ob dobri pripravljenosti tako fizični kot tehnični (z nekaj odseki res ni heca), vse ostalo so naši predhodniki lepo opisali in nebi več dodajal. Poti so še vedno v stanju kot pravi opis ture, apak na takšnih turah je to tako in tudi to ima svoj čar.
 
Spisal(a) obelix na dan torek, 27. junij 2006
Rad bi opozoril morebitne bodoče obiskovalce te trase, da je leta precej pohodniška in s kolegom sva mnenja, da bi bila trasa lepša, če bi jo obiskal kot pohodnik. Čeprav so drugi napisali, da je relativno malo pešačenja, se tukaj nebi mogel strinjati, saj sva s kolegom od, mislim da od, sedla Končna kar precej prehodila oz. preplezala, kar je bilo na trenutke v kolesarskih čevljih precej nevarno.
Je pa res, da tura ponuja prelepe razglede in je zares atraktivna, pa tudi naporna.
Brez problema sva našla pot gor in tudi začetek spusta, ki sem ga nekje v zgornji tretjini začinil z zoprnim padcem, tako da sva morala obrniti na makadam, kar je bila velika škoda,saj je bil pred nama najlepši del spusta po opisu prejšnih obiskovalcev. Sem pa v bolnici v Jesenicah (štirje šivi na dlani) izvedel od prijazne sestre, da je v tem koncu še veliko lepših tur, tko da se še vrnem v tiste konce.
Ja, pa oskrba v KC Jesenice je res prijazna, hitra in upam da tudi dobra, tko da za vožnjo v teh koncih ni skrbi :))
SREČNO
 
Spisal(a) Jirži na dan torek, 27. junij 2006
Kratek komentar obelixovem komentarju :)
Tura je ocenjena kot ena najtežjih na teh straneh, ima 5 utrujenčkov, kar je največ na lestvici. In to upravičeno. Zaključek opisa, da se je ture treba lotiti odlično pripravljen in oborožen z izkušnjami podobnih tur, ni kar tako, zaradi lepšega. Le na tak način lahko turo varno odpelješ in pri tem še uživaš. Ta tura je izjemna tudi zaradi tega, ker z relativno malo pešačenja omogoča vzpon, ki je eden najvišjih, če ne kar najvišji v Sloveniji. Tudi spust je eden najzahtevnejših. Podcenjevanje pač ni ustrezen pristop za tovrstne ture.
Lepota oz. atraktivnost pa je vedno subjektivna, kar lepo piše v okvirčku, ki se pokaže, če miško zadržiš na besedi atraktivnost v levem stolpcu. Moje mnenje pač je, da zasluži najvišjo oceno.
 
Spisal(a) Nejc na dan ponedeljek, 24. julij 2006
Na žalost se je trasi te prelepe ture priključila tolikokrat kritizirana gozdna cesta, ki se odcepi desno kakih 200 m od konca Pustega Rovta in se konča na Belski planini oz. planini Svečica. http://tabla.mtb.si/gallery/album1475
Graditelji in sponzorji so prekrasnemu naravnemu okolju s tem zadali grdo rano, ki se ne zacelila še mnogo let. Kako zmotna pa je bila razlaga o ekonomski upravičenost gradnje te ceste, pa je pokazalo letošnje sušno poletje, ko je planina ostala brez vode in jo tja dovažajo v cisternah!? Popolnoma brez vode je tudi pl. Seče, ki spada v isti pašni rajon. Ob zavedanju, da je v nižje ležečih predelih gornjesavske doline kup opuščenih travnikov in planin se je ta gradnja dokončno izkazala kot popolnoma absurdna.
S kolesarskega vidika pa izbira tega pristopa pomeni kar nekaj skrajšanja poti in nič porivanja kolesa. Ob tem pa boste prikrajšani za lepote Sedla Kočna, ki je še posebej izrazite, če se odločite za pristop mimo Ptičjega vrha. No jaz bom ostal pri klasiki!
 
Spisal(a) GorazdZ. na dan sobota, 19. maj 2007
Mogoče v pomoč pri iskanju Hrašenske planine. Opisi zgoraj so sedaj dobri. Da pa veš, da si na pravi poti imaš hitro v ruševju skoti katerega se pelješ prvega možica, sledijo še trije in v zadnjem je dober meter velika palica. Tako ti na lep način kažejo pravo pot. Za te lepe oznake je najbrž "kriv" Nejc.
 
Spisal(a) Jože Rovan na dan ponedeljek, 16. julij 2007
Struška in pobočje Belščice sta moja stara znanca, tada doslej le s turnimi smučmi. Poleti so imeli vselej prednost Julijci, vse dokler nisem sedel na gorsko kolo. Za kolo pa so Karavanke kot naročene.
Opis ti ne da miru, dokler ne greš gor. Žarkotovo dopolnilo pa je rešilo tudi vse probleme orientacije - s sedla med Kamnitnikom in koto XXV/232 desno rahlo navzdol okrog Kamnitnika, dokler ne zagledaš vrtače, v njej pa ostanke iz kamenja zloženih zidov (suhi zid, najbrž zaklon za živino). Na Z-SZ je že tudi vidna Hrašenska planina. Od vrtače slediš direktno navzdol rahlo izraženemu slemenu z nekaj zaplatami ruševja vse do meje strnjenega ruševja, nato pa zaviješ ostro desno in ujameš stezico, ki se blago spusti na Hrašensko planino. Pot je sedaj na tem odseku tudi zasilno označena z rdečimi trakovi na potaknjenih palicah in rušju.
Hoje je od sedla Kočna precej, toda ko ti že malo presede, vselej pride nagrada, kislo mleko na Belski planini, novi razgledi, lepo vozni odseki. Spust z Vajneža pa povrne vse napore, vijugal sem med ovcami, gledale so me kot bi prišel z drugega planeta. Srečal sem obilo pohodnikov, a niti ene žal besede, le prijazen pozdrav in priznanje.
 
Spisal(a) zelenec1 na dan sreda, 13. avgust 2008
zares fenomenalna tura!!! Naj dodam, da z GPS trackom zadeva poteka brez problemov (če ga kdo rabi). Tura je res precej zahtevna, očitno pa imam glede na predhodnike malo več kondicije, saj sem jo skoraj v celoti prevozil, tudi iz sedla na Vajnež (ednini malo daljši del za pešačenje je bil tik nad planino Seča - cca 50 m in na preval pod Kamnitnikom - cca 30 višincev, ostalo so bili prehodi preko skal, ki pa jih je le nekaj).  
 


 
domov   ::    ture   ::    iskanje    ::    razno
Copyleft Gorsko-kolesarske ture, 1999-2005