Alora od začetka: Žena mi je dal prepustnico, da mam frej dej sam za MTB. Krvavice so me mikale, priznam, dokler nisem opazil, da je na tabli nekdo predlagal alternativo. Ma, sem si rekel, za krvavice eno popoldne zadostuje, zakaj ne bi probal kaj drugega - da bi trajalo cel dan (prepustnico je treba le izkoristit maksimalno - vstal sem ob 5:15 !!!), samo to je bilo merilo. S kakšnim pšancem me ne zmerjat, tudi na krvavice pridem. Ob 6 h sem že letel proti Mostu na Soči. V Idriji na pumpi opazim Maretovga remca na Renoju. On pele naprej, rabila sva kolko (?), 35 minut. Ob 7:30 in nekaj malega sva bila ne parkirišču v Mostu na Soči. Kmalu pride še ostala druščina z domačinom Milkom na čelu - z lepim, novim strojem.
8:03 (po moji uri) štartamo, najprej po ravnem, nato malce vzpona (do …… - bo Milko razložil). Sledil je ohlajevalni spust in nato konec šale - samo še navzgor proti Razor planini. Tempo je bil zelo OK. Nobeden ni zaostajal, nejhitrejša gamsa sta bla pa Jirži in Urbe (sta tko fejst fanta, da se sama nikol ne bi pohvalila, sem ju pa kar jest). Jirži je bil presenečen, da je bil kar velik del poti do planina Razor prevozen, jest sem bil pa vesel, da ni blo treba bit GURU mojmu biciklu dlje, kot se mi je zdelo sprejemljivo. Končno Razor planina in JOTA, še zdele jo sanjam. Ker je bila pot pred nami še precej dolga je sončenje žal odpadlo. Nadaljevali smo okoli Migovca na planino Kal, preko pašnikov na mulatjero. Aja, pašniki, izogneš se enemu, drugemu, morda še tretjemu … četrtega ziher nagaziš - Kravji dreki. Če ni tako kot sem rekel, potem nisi na pašniku. Mulatjera ja bila solidno prevozna. Občutki na poti? Me je blo kej strah? Sevede, mal pa že. Predvsem pa sem imel v mislih, spust - če je tkole za na gor, kako bo pa na dol? V glavnem zadnji kos poti proti planini Kal je malce bolj strm, sem bil spet malo bolj GURU mojmu biciklu. Jirži in Urbe sta manj gurala - sem že reku, da sta bla ta bol gamsa. Na planini Kal mal pavze in nato proti planini Dobrenščica. Če me je bilo prej MAL strah, je na tem kosu poti tisti MAL odpadel. Takrat sem sklenil, da ženi raje ne bom razlagal kje sem vozil in bil GURU (ma sem se doma vseeno malce pohvalil). Na tem kosu poti se je MarE tuširal. Povedat moram, da nebo ni bilo ravno brez oblačka. Če bi bilo tako, bi se scvrli zaradi vročine - zato lahko rečem, da je bilo vreme idealno. Razgled je bil pa vseskozi enkraten. Navzdol prepad, navzgor stena, prostora za napake ni - bi rekel GURU Gorazd. Končno smo prilezli do točke, kjer je eina pot samo še navzdol. Jasno singelca za učbenike. Preden sem dobro dojel kako odpelat tiste ostre ovinke, sem se mal lomil, padel pa še nisem. Ustavimo se na planini Dobrenščica. Milko malce poklepeta z gospodom, ki je opravljal vzdrževalna dela na lovski koči. Dolili smo vode in nadaljevali. Jirži je moral z balance nagnati eno debelo, kratko kobilco, zelene barve, je pa zelo redka. Od lovske koče je singelca na začetku poraščena s travo - dober občutek za znoret (ko je suho seveda - v mokrih pogojih je bolj kriza, domnevam), no potem se je pa začelo. Skalce ob in na singelci in smo malo padali 1x, pa 2x, sem se že oddahnil, ….opaaa 3x in na mal začne guma puščati - tko počasi da ne veš, a bi samo pumpal al menjal. Nisem menjal, peljem dalje, pod mano gledam kako Jirži za v učbenike lepo odpelje skale, mene pa v trenutku prekucne - froc (to je zato, ker ne gledam kje vozim). 4x. Končno pridemo do izvira tolminke, kjer zamenjam zračnico. Mimgrede, ugotovil sem, da scott v gumo IRC dimenzij 2.10 utika zračnico 1.5 - 1.7. No coment. Gremo naprej majhen klanček in spet navzdol po udobno široki cesti. Milko nas povabi, da si gremo ogledat bunker. Mare se ogleda ni udeležil - nadaljeval je proti dolini, ker je imel tisti dan še druge obveznosti. Bunker! Tisti bunkerji, ki ste jih gledali v seriji Odpisani, so bl burek v primerjavi s tem. Mal manj kot katakombe. V eni roki sem držal baterijo (posodil Milko), v drugi pa sendvič (pripravil sam doma ob 5:30) in smo hodili. Bil sem tiho ko miš in žulil tisti sendvič. Blo me je strah - precej bolj kot gori v steni. Vzpnemo se po polžastih stopnicah, zadnji dve stopnici je odnesel potres, ploh, ki ju je nadomeščal pa je bil zelo majav - prostora za napako ni. Še bolj me je bilo strah. Končno pridemo ven. Ma sem se oddahnil in molil boga, da nas Milko ne bi peljal po isti poti nazaj. Koles nam niso ukradli, tako da smo jo mahnili naprej proti dolini, makadam, sam gas. Vse bi bilo super, če me ne bi ravno takrat zagrabilo na veliko potrebo. Bilo je tako hudo, da sem imel kar mravljince po celem telesu, kocine so mi šle pokonci in še zeblo me je. No k sreči kmalu pridemo do okrepčevalnice kjer smo malo spili, jest sem pa odletel tja, kamor gre tudi Cesar peš. Bil je čučavac, pa sem ga bil vseeno zelo vesel. Misija je bila uspešna, tujek izločen. Popijem še radler in hitro k Milku v bazen.
Tiso o kopalkah in brisači sem očitno nekje preslišal, pa mi jih je posodil Milko. Voda je mela ene 23. najprej sam noge, pol pa še ostalo - kako je pasalo. Ne vem če nisem bil v vodi pol ure. Mi je že plavalna kožca začela rasti med prsti. Milko je nato sotrpine povabil, da se premaknemo k mizi, ker bo žena nekaj malega na mizo prinesla! NEKAJ MALEGA ?!?!? Milko, men je bilo hitro jasno, zakaj si imel svoje cajte čez 80 kg. Dobro papaš za umret. Še enkrat vse komplimente ženi in HVALA! Bazen imaš tudi super. Uf, sobote 14. julija 2001 ne bom pozabil.
Ob 20:15 je bila pred mano samo še pot domov.

Lp Peter