| |
| :: Datum izvedbe :: |
| sreda, 27. junij 2001 |
| :: Kratek opis :: |
| Kratka varianta vzpona na Porezen s Petrovega Brda z lepim spustom po grebenski mulatjeri do izhodišča |
| :: Opis poti :: |
| kmetija Zgaga - pri mostu navzgor na makadam - na razcepu desno proti Zgornji Davči - kmetija Jurež - levo navzdol do ceste skozi Davčo - desno in na prvem odcepu levo gor preko mostu - na razcepu na ovinku desno na slabšo pot (dejansko je pravilna pot levo, glej opis) - pri hiši desno na slab, travnat kolovoz - na oviku levo po bolj zvoženem kolovozu - na izravnavi in prevoju desno navzgor v gozd - kratek vzpon po gozdu do ceste - desno in pod Cimprovko do sedla Velbnik - pod Medrcem - po kolovozu do Doma A. Žvana na Poreznu - nazaj do odcepa pešpoti po severnem grebenu - Pohoški kup - Trtenska planina - po mulatjeri in kasneje markirani pešpoti do ceste pri kmetiji Robar - levo do stika s cesto in desno navzdol do Petrovega Brda - desno navzdol na cesto proti Železnikom in po njej do izhodišča |
| :: Opis ture :: |
Na Poreznu sem bil doslej že trikrat.Od tega sem se dvakrat spustil po severnem grebenu. Letos pozimi sva šla s Tanjo peš nanj s Petrovega Brda. Ker imaš pri peš hoji veš časa, sem si natačno ogledal spust. Obakrat doslej sem šel s kolesom navzdol po pešpoti, zato sem moral del poti od Trtenjske planine peš, ker je za vožnjo prestma. Ker se mi je zdelo nenavadno, da višje zgoraj lepa mulatjera nižje kar izgine in se nato zopet pojavi, sem sledil mulatjeri navzgor. In res, mulatjera ne izgine, le pot zavije po svoje. Malo je sicer zaraščena, vendar to ni nikakršen problem za vožnjo. No, postalo je jasno, da bo treba spust ponoviti, dodatno motivacijo pa mi je predstavljalo nadaljevanje mulatjere proti Petrovem Brdu, ki se ga Paternu v SK izogne, ko zavije proti kmetiji Podhočar. Na pogled je predstavljala vijugasta pot preko strmih pobočij lep spust in hkrati velik izziv.
Ker mi kot delavskemu razredu vsakodnevna tlaka popoldan ne pusti ravno preveč prostega časa, mi preostanejo med tednom le še krajše ture. Moram priznati, da mi obiskovanje polhograjcev predstavlja vse večji motivacijski problem, to se slej ko prej zgodi, če področje že dobro poznaš in si ga n-krat prevozil. Zato sem začel razmišljati o popoldanskih obiskih bolj zanimiv tur, le dovolj kratko varianto je bilo treba poiskati. Na ta način se je tudi porodila zamisel za čim krajšo varianto na Porezen, ki bi bila primerna tudi za popoldan. Pa še novo odkriti spust me je zelo mikal.
Avto sem pustil pri veliki hiši Zgaga pri mostu, kjer cesta zavije z levega na desni breg struge Zadnje Sore. Cesta Železniki-Zali Log-Petrovo brdo je bila kar nekaj let zaprta zaradi obnove, zdaj pa je odprta in precej bolj primerna povezava do Petrovega Brda in Baške grape, kot cesta preko Zgornje Sorice. Takoj pri hiši se z glavne ceste odcepi makadam, ki se v stmo vzpne v Zgornjo Davčo. Začeten vzpon je precej stm in me je pričakal povsem neogretega. Če imaš veš časa, začni turo raje recimo na odcepu ceste proti Sorici in do Zgage boš že primerno ogret(a). Sam sem bil na izhodišču šele ob 6h popoldne in za izvedbo ture sem imel le tri ure časa. No, do kmetije Jurež sem bil že popolnoma ogret, če ne že kar pregret. Kratek spust te pripelje do ceste skozi Davčo. Greš desno po njej, vendar jo zapustiš že takoj na prvem odcepu levo preko mostu. Malo više je na levi stani nova hiša. Takoj za hišo je razcep. Ta razcep mi je povzročil prve nepredvidene težave. Namreč, ni ga, ne v Atlasu, ne za zemljevidu. Ko sem si turo zamislil po karti, je bilo vse jasno. Po tej cesti mimo kmetije Jakobč do glavne ceste na Porezen. Sedaj pa sem imel probleme, kajti po karti bi moral iti desno, vendar je bila leva cesta precej bolj zvožena. Desna je zgledala kar malo zapuščena, vendar na karti edina narisana. No, odločil sem se za desno pot. V nadaljevanju je šla pot natanko tako, kot je bilo narisano na zamljevidu, kar je bil razlog za optimizem. Tako je šlo do kmetije Jakobč, kjer pa je bilo ceste konec. Naprej je peljal le še slab, travnat kolovoz. Ker sem imel časa za povratek in poizkus po oni drugi cesti premalo, sem pač nadaljeval po kolovozu. Kmalu se je izboljšal in vožnja je bila lažja. Više je kolovoz zavil ostro desno, malo naprej pa je bila izravnava ... in prevoj. Kolikor sem uspel videti nadaljevanje, je šel le še navzdol. Tu sem imel vsega dovolj, pograbil sem bicikel in se zapodil v breg nad potjo, hkrati pa sem obnavljal že malo pozabljeni besedni zaklad, ki sem ga prinesel iz jugovojske. Večina besed je seveda letela na geografe. No, veliki bog bajkerjev je bil usmiljen in na tako pričakovano cesto sem prišel le nekih 30 višinskih metrov kasneje. No, po tej varianti na cesto vsaj prideš, če pa imaš več časa, pa le poskusi po levi cesti, morda bo tam več sreče (dejansko je prava pot leva, glej turo Porezen in Jeseniška planina) . No, o nadaljevanju mimo dveh bukev, sedla Velbnika in boju za metre pod vrhom sem dovolj napisal že pri prejšnjih turah. Morda le to, da je bila koča zaprta, bil pa sem edini obiskovalec. No, tudi o razgledu z vrha je bilo že dovolj napisanega, vzel pa sem si toliko časa, da sem si bolj natančno ogledal možnosti spusta na južno in zahodno stran. Poti je namreč precej in možnosti raziskovanja še zlepa ne bo zmanjkalo. Spust po severnem grebenu je enak kot pri prejšnjih turah, malo naprej od Trtenjske planine, kjer se mulatjera zoža na ozko pot, pa pozor. Prvih nekaj metrov je neprevoznih, ko pa je pot spet prevozna, sledi kar strm spust. Na koncu spusta markirana pot zavije rahlo desno in navzgor, ti pa zavij ostro levo na najprej neizrazito, nato pa vse boljšo mulatjero, ki se v serpentinah spušča navzdol in je cela prevozna. Na ta način se elegantno izogneš peš poti in pešačenju, ki ga opisuje Paternu v SK. Niže doli pri skladovnici drv se pot razcepi. Desna oz. ker greš po mulatjeri, naravnost gre proti Podhočarju, ti pa še pred skladovnico zavij levo na pot proti Petrovem Brdu. Kmalu se pobočje strmo prelomi, pot pa v ostrih serpentinah pelje čezenj. Čaka te zahteven, strm, čudovit in v celoti prevozen spust, še precej lepši kot zgornji del. Poseben izziv predstavljajo ostri ovinki na strmem pobočju. Zgornji del je skoraj ves čas težavnosti S5-S6, za zaključek pa še spust preko strmih stopnic, tik preden prideš na cesto proti kmetiji Robar. nato po ozki in strmi asfaltni cesti zdrviš do Petrovega Brda. Tu greš desno navzdol in v rahlem spustu prideš nazaj do izhodišča. Sam sem prišel do avta točno po planu, ob 9h zvečer, torej sem rabil za celo turo dobre tri ure.
Kratka, vendar jedrnata tura s težkim vponom in zelo lepim in zahtevnim spustom. |
|
|
|
Ob turi ni posebnih zanimivosti ali pa še niso vnešene! |
 |
|
