| Ture
>> Ture v Sloveniji >> Prečenje Dovška Rožca - Golica |
| Prečenje Dovška Rožca - Golica |
|
 |
| |
| :: Datum izvedbe :: |
| četrtek, 28. september 2000 |
| :: Kratek opis :: |
| Lepo in naporno prečenje Karavank od planine Dovška Rožca do Golice |
| :: Opis poti :: |
| Jesenice (bolnica) - v smeri Jesenic do črpalke in desno navzdol - na križišču desno in nato levo pod avtocesto do ceste oz. poti št. 2 pod Mežaklo in nato levo - pri stiku z makadamsko cesto gor do prve serpentine - desno po kolovozu - ves čas po cesti-kolovozu pod Mežaklo vse do mostu pri odcepu za Mojstrano pri Mlinci - po glavni cesti navzgor do odcepa za Dovje - skozi Dovje desno v smeri oznak za Kepo - na razpotju nad vasjo desno v smeri Dovške Rožce - mimo Blažičeve skale do razcepa - levo proti Rožci - pod Belo pečjo - do konca ceste na planini Rožca - po slabo markirani poti proti Golici - na sedlo pod Hruškim vrhom - sedlo Rožca - pod Klekom - spust na Jekljevo sedlo - pod V. Golico do Koče pod Golico - spust po poti do sedla Suha - spust po pešpoti na Markljev Rovt in do ceste - kratek vzpon na sedlo Križovec - desno gor proti Jeseniškem Rovtu - spust do Planine pod Golico - spust v Jesenice in nazaj do izhodišča |
| :: Opis ture :: |
Na Dovški Rožci sem že bil, na Golici pa prav tako. Zato sem le čakal na primerno priložnost, da obe turi povežem, kot je to storil že Marko v Strmih kolesnicah. Turo je sicer pospremil s komentarjem, da je primerna za največje ekstremiste, vajene vsega hudega, vendar če se je lotiš v lepem vremenu, so ob čudovitih razgledih tegobe ob porivanju kolesa hitro pozabljene.
Turo sem začel malo drugače, kot je v Strmih kolesnicah. Ker mi kolesarjenje po glavnih cestah nikoli ne diši preveč, sem pot med Jesenicami in Dovjim prevozil enako, kot ob prvem obisku Dovške Rožce (tura Dovška Rožca, 12. 11. 1998). Pri bencinski črpalki (pri bolnišnici) zaviješ desno navzdol, na razcepu greš desno in nato levo pod avtocesto. Takoj za hišami greš desno in nato ves čas pod Mežaklo in ob avtocesti. Pri Hrušici prideš na širšo cesto, ki se začne vzpenjati. Tu je takoj odcep kolovoza desno, ki pa ni pravi. Po cesti se vzpneš do prve serpentine, tu pa zaviješ desno in nato slediš kolovozu, ki pripelje do mostu, kjer je odcep ceste proti Mojstrani. Sledi kratek vzpon po glavni cesti, nato pa zaviješ desno gor proti Dovjem. Nad vasjo se začne dolg makadamski vzpon. S ceste imaš lep pogled na steno Blažičeve skale, na jugu pa se začnejo odpirati pogledi na Julijce, ki te bodo spremljavi ves čas ture. Na razcepu cest slediš levi, ki v nekoliko zaspanih klancih pripelje do pod Bele peči, tu pa je dremanja konec in cesta se strmo požene kvišku. Tudi podlaga je od vode precej zdelana. Cesta se izteče na manjšem parkirišču, tu pa se začne še finale vzpona, strm kolovoz, ki pripelje vse do koče na planini. Najtežji klanec z najšlabšo podlago je tik pred kočo; in ko že misliš, da si zadevo speljal, se kolesa kar naenkrat zavrtijo v prazno. No, moja trma je potrebovala še dva poskusa, da je šlo tudi preko zadnje ovire in olajšano se pripelješ do koče, od koder je izreden pogled na hribe. Prav dolgo pa te pogled ne sme zadržati, čaka te še dolga pot.
Prečnje se začne po poti, ki nekaj časa pelje tik nad kolovozom, nato pa zavije levo v gozd. Tu je vožnje več ali manj konec. Sledi dolgo prečenje pobočja med Dovško Babo in Hruškim vrhom, kjer je steza pogosto slabo vidna, vožnja pa mogoča le mestoma. Na sedlu nad Hruško planino prečiš melišče, nato pa se pot prilkjuči poti s Hruške planine. Tu postane vožnja spet možna in več ali manj pripelješ se na sedlo Rožca. Od tu sledi kar lepa in vozna pot, visoko nad Jeseniško planino. Na sedlo pod Klekom je treba kolo spet porivati. Tu se začne strm spust, ki pripelje do globokih peščenih kanalov. Ko je tu vozil Paternu, je bila vožnja očitno še mogoča. Medtem je narava naredila svoje in peščeni kanali so polni velikih kamnov, vmes pa so tudi metrski skoki brez lepih iztekov. Večino spusta na Jekljevo sedlo sem tako opravil kar peš. Tu se začne zadnje dejanje prečenja, prečenje pobočij Golice. Začetek je tudi najlepši del prečenja, lepa singlca preko strmih pobočij. Nato je vožnja delno mogoča, delno pa je treba porivati, ves čas pa gre pot rahlo navzgor. No, tudi ta del mine in pri Koči pod Golico se lahko odpočiješ, kajti čaka te le še lep spust. Po začetnih stopnicah, kjer je treba spet pešačiti, te čaka krasna singlca po gozdu do sedla Suha. Tu greš desno po spodnji poti. Kmalu za ogrado postane spust stmejši in čaka te nekaj težkih prehodov, preden dosežeš cesto pri Markljevem Rovtu. Tu imaš na voljo več spustov v dolino, sam priporočam opisanega; kratek vzpon na sedlo Križovec, nato pa po desni poti mimo Jeseniškega Rovta do Planine pod Golico. Od tu pa te čaka še strm asfaltni spust do Jesenic.
Zanimiva in v lepem vremenu zelo razgledna tura, ki pa med prečenjem nekako ne zaživi, ker je treba večino poti prepešačiti. Sta pa zato začetni vzpon na planino Rožca in spust s Golice toliko lepša. |
|
|
|
Ob turi ni posebnih zanimivosti ali pa še niso vnešene! |
|
|
| |
|
|
Spisal(a) Nejc na dan ponedeljek, 11. oktober 2004
|
| Turo sem nekako v obratni smeri (Moste-S.Javornik-Križovec-Koča na Golici-Jeklovo sedlo-Dovška rožca-Dovje-Moste prevozil že junija in bil nad njo navdušen. Težko ocenim v katero smer je vožnje več vsekakor pa se hoji ob kolesu ne moremo izogniti. Z ozirom, na dejstvo, ki ga opisuje že Jirži, da je spust na Jeklovo sedlo za razliko od Markovih časov v celoti težko izvedljiv, mislim da je bolje poriniti kolo teh dobrih 100 v.m. na sedlo pod Klekom in nekoliko več odbiciklirati traso do planine Dovška Rožca. Tudi od Koče pod Golico do Jeklovega sedla je vožnje verjetno nekoliko več kot v obratni smeri. Kakorkoli že obračamo stvar; tura je izredno lepa. Smetano pa ji je po mojem dodal pionir (eden od tablašev, mislim da Depresija ali Oldi) spusta z Dovške Babe direktno po markirani PP na Dovje. Ta spust sem prevozil v to soboto (9. oktobra). 900 v.m. res neverjetnega spusta po singlci, kjer je potrebno sestopiti le za nekaj 10 m tik za železno rampo (pod Belo Pečjo), kjer se nadaljuje PP ki nekaj metrov višje privede na cesto pristopa. S tem spustom je po mojem mnenju tura po lepoti (in zahtevnosti) praktično primerljiva s tisto na Vajnež in kar kliče po izvedbi v celoti. |
| |
|
Spisal(a) zelenec na dan ponedeljek, 28. julij 2008
|
| turo sem opravil iz sedla Kočna proti Dovški rožci. Do Jekljevega sedla je vožnja mogoča (sestopati je potrebo le na nekaj mestih in pod Kočo). O tu naprej pa se zaradi že opisanih težav in zaradi krav, ki v letošnjem mokrem letu uničujejo pot, vožnja mogoča le še na določenih odsekih (po moji oceni cca 60%). Zato je končni vtis slab, tura pa recej bolj nezanimiva, kot kakšne bolj tekoče (recimo pod Čavnom, Smrekovec, Košuta ali Baška prečka). Še najboljša možnost bi bila čimprej dol do Hruške planine in po kakšni lepi singlci v dolino. Moj vtis temelji na tem, da se na takšnih prečenjih voziš nad 90%, žal se tu ne in zato jo ocenjujem kot slabo. Če pa koga drugega to ne moti, je na njej dovolj drugih užitkov, od lepih razgledov, ozkih izpostavljenih stezic, da mu bo trud poplačan. |
| |
|
Spisal(a) Matej na dan petek, 28. avgust 2009
|
Prevozil v obratni smeri in moram priznati, da se mi zdi glede na trenutno stanje poti bolje odpraviti po tej poti peš, saj sem večinski delež prečenja vlekel kolo ob sebi. Pot je v veliki meri odnešena - nisem prepričan, ampak predvidevam, da od snega. Najbolj vozen je začetek - skoraj do Koče. Od Koče pod Golico je najprej en del zasilno vozen, nato sledi precej neprijeten kamnit del odnešene poti, čez sedlo je nekaj voznega po gozdu. Sledi vzpon na sedlo pod Klekom, kjer je itak prestrmo in prerazrito za vožnjo. Spust nad planino je nato delno vozen (sicer precej razrit od krav), do sedla Rožce. V nadaljevanju je minimalno voznega. Sploh čez melišča se pot izgubi in človek komaj hodi po svežem kotalečem se grušču. Tudi zadnji odsek proti Dovški Rožci je bolj hoja, pot je komaj vidna in mestoma odnešena.
Je pa res, da so razgledi krasni in da je okolica precej neobljudena. Tudi odsek Depresijinega spusta po stezi pod Starko je idealen. |
| |
 |
|
